Razmik med vibratorji betona in čas vibriranja sta tesno povezana. Če vibrator postavite predaleč narazen, bodo majhne površine betona morda prejele malo učinkovitih vibracij. Če ga predolgo pustite v enem položaju, se lahko obdelovalna mešanica začne ločevati. Praktična rešitev ni, da si zapomnite eno magično številko, saj ima beton nesrečno navado, da ignorira magične številke. Namesto tega bi morali upravljavci kombinirati premer glave vibratorja, obdelovalnost betona, razdaljo med armaturo in vidne znake utrditve, da se odločijo, kam vstaviti vibrator in kdaj nadaljevati.
Kot uporabno izhodišče na terenu Wacker Neuson priporoča premik potopnih točk za približno 8–10-kratnik premera vibratorne glave . Prav tako svetuje upravljavcem, naj stiskajo, dokler se zračni mehurčki ne prenehajo dvigovati in se zvok vibratorja ne preneha spreminjati. Ti dve opažanji dajeta ekipam na gradbišču nekaj veliko bolj uporabnega kot tabela fiksnih razmikov: začetni izračun, ki ga je mogoče preveriti glede na dejansko delovanje betona.
Pravilen razmik med vstavljanjem vibratorja za beton mora omogočati prekrivanje efektivnih con vibracij okoli sosednjih vstavnih mest. Če se ne prekrivajo, lahko med njimi ostanejo trakovi slabo utrjenega betona. Če so vstavna mesta nepotrebno blizu, se produktivnost zmanjša in prej utrjeni beton se lahko ponovno vibrira brez kakršne koli dejanske koristi.
Pravilo 8–10-kratnika premera glave zagotavlja praktičen začetni izračun. Na primer, 38 mm vibrator daje začetni razpon razmika približno 304–380 mm (12–15 palcev) . To ne pomeni, da je treba vsak 38 mm vibrator uporabiti s točno tem razmikom. Zastoji armature, konsistenca betona in delovanje vibratorja lahko spremenijo efektivni radij delovanja, zato mora upravljavec potrditi, da vsako vstavljanje vidno vpliva na sosednje območje. Wacker Neuson posebej ugotavlja, da se efektivno delovanje lahko razlikuje glede na delovne pogoje, in priporoča testiranje v dejanskih pogojih na gradbišču.
| Razmere na lokaciji | Začetni pristop | Kaj preveriti |
|---|---|---|
| 38 mm poker | Razmik približno 304–380 mm | Potrdite prekrivajoča se konsolidacijska območja |
| Preobremenjena armatura | Uporabite manjšo glavo in manjši razmik | Poker mora prosto prehajati med palicami |
| Velik odprt betonski del | Večja glava lahko omogoči širši razmik | Preverite dejanski radij delovanja |
| Trdi beton | Začnite konzervativno z bližnjimi vstavitvami | Pazite na preostale mehurčke in slabo posedena območja |
Velikost glave je pomembna, ker večje glave običajno vplivajo na več betona, vendar večja ni samodejno boljša. Wacker Neuson navaja 30 mm kot primer za ozke opaže in 58 mm za večje betonske elemente. Pri močno armiranih stebrih ali stenah je zato dostop med palicami lahko pomembnejši od teoretične pokritosti. Greben, ki ne more doseči betona, ni posebej impresiven, ne glede na to, kako velik je videti v katalogu.
Za izvajalce, ki sprašujejo , kako dolgo je treba vibrirati beton , je najprimernejši začetni čas od 5 do 15 sekund na vstavljanje . Nacionalno združenje za montažni beton (National Concrete Association), ki se sklicuje na smernice Združenja za portlandski cement (Porland Cement Association), navaja, da bo to obdobje običajno zagotovilo ustrezno konsolidacijo, čeprav se dejanski čas razlikuje glede na velikost vibratorja, obdelavnost betona in globino elementa.
Štoparica pa mora potrditi presojo upravljavca in je ne nadomestiti. Nadaljujte z vibriranjem, medtem ko uhajajo veliki zračni mehurčki in se beton vidno poseda okoli glave. Wacker Neuson priporoča, da ustavite vibriranje, ko se mehurčki ne dvigajo več in se hrup potopitve ne spreminja več. V praksi to pomeni, da se lahko mokra, obdelovalna mešanica odzove hitro, medtem ko bolj gosta mešanica morda potrebuje več časa ali bližje točke vstavljanja.
| Vprašanje o delovanju | Praktična referenca | Preverjanje lokacije |
|---|---|---|
| Koliko časa traja ena vstavitev? | Približno 5–15 sekund | Veliki mehurčki se večinoma ustavijo in beton se posede |
| Kako daleč narazen? | Približno 8–10 × premer glave | Sosednja vibracijska območja se prekrivajo |
| Kako hitro se dvigne? | Približno 3 sekunde na 300 mm | Luknja se za pokerjem zapre |
| Največja referenčna vrednost dviga | Približno 500 mm | Celotna plast ostane v dosegu |
| Prodor v prejšnje dvigalo | Približno 50–100 mm | Dve sveži plasti se združita |
Tudi pravilen čas vibriranja betona se lahko izgubi, če vibrator prehitro izvlečemo. Hitro izvlečenje lahko za glavo pusti kanal, preden se okoliški beton lahko steče nazaj. NPCA daje uporabno pravilo približno 3 sekunde za vsakih 300 mm (1 čevelj) navpičnega izvlečenja . Vibrator je treba na splošno pustiti, da se pogrezne pod lastno težo, nato pa ga je treba postopoma odstraniti, medtem ko se beton za njim zapira.
Zato se upravljavci ne smejo uporabljati pograbila kot orodja za premikanje betona. Če ga vlečete vstran skozi mešanico, lahko to povzroči neenakomerno utrjevanje in močno oteži vzdrževanje sistematičnega vzorca vstavljanja. Navpično vstavljanje, kratek čas zadrževanja in nadzorovano odstranjevanje olajšajo ponavljanje dela od enega dela do drugega.
Globoke stene, temelje in druge velike namestitve je običajno lažje utrditi z nadzorovanimi dvigi, kot pa poskušati naenkrat vibrirati preveliko globino. Wacker Neuson priporoča, da posamezne plasti betona ne presegajo približno 500 mm . Ko se namesti naslednja nova plast, mora vilica prodreti približno 50–100 mm v spodnjo plast . To pomaga, da se obe plasti utrdita na stičišču, namesto da bi se obnašali kot ločeni plasti.
To majhno prekrivanje je pri natrpanem ulivanju zlahka spregledati, vendar ima pomembno nalogo. Če pograbilo ustavite natančno na meji med plastmi, lahko pride do neustrezno utrjene vmesnikne površine. Če ga nepotrebno zabijete globoko v že utrjen material, preprosto izgubljate čas. Cilj je nadzorovano prekrivanje, ne arheološko izkopavanje.
Premer glave je uporaben za oceno razmika med vibratorji , vendar sam premer ne opisuje celotnega sistema vibracij. Frekvenca in amplituda vplivata tudi na to, kako se vibracije prenašajo v svež beton. Kot primer opreme Multiquip navaja 38 mm notranji vibrator UM13825 s frekvenco 200–258 Hz, kar ustreza 12.000–15.500 vibracijam na minuto , z amplitudo 0,77 mm. To so vrednosti, specifične za model, in ne univerzalni cilji, vendar ponazarjajo, zakaj dve glavi vibratorja podobne velikosti ne delujeta nujno enako.
Pri izbiri opreme morajo izvajalci zato upoštevati več kot le moč motorja ali premer glave. Velikost ponorja, delovna frekvenca, dolžina gredi, posedanje betona in razporeditev armature vplivajo na to, kako enostavno lahko upravljavec doseže enakomerno konsolidacijo po celotni površini betona.
Premajhne vibracije se običajno kažejo v preostalih zračnih žepih, slabo zapolnjenih vogalih ali betonu, ki se ni enakomerno posedel okoli armature. Rešitev ni nujno v tem, da vibrator držite na enem mestu zelo dolgo časa; učinkovitejše je lahko bližje in bolj sistematično vstavljanje. Wacker Neuson opozarja, da prekratke vibracije puščajo ujet zrak, medtem ko lahko prekomerne vibracije povzročijo segregacijo.
Najlažje pravilo na gradbišču je torej združiti čas z opazovanjem. Začnite z razponom od 5 do 15 sekund, opazujte mehurčke, poslušajte vibrator in preverite, ali se je okoliški beton posedel. Nato se počasi umaknite in premaknite na naslednjo prekrivajočo se točko. Ta pristop daje operaterjem ponovljivo metodo, ne da bi se pretvarjali, da se vsaka betonska mešanica obnaša popolnoma enako.
Koristno izhodišče je približno 8–10-kratnik premera vibrirajoče glave . Za glavo s premerom 38 mm je to enako približno 304–380 mm. Dejanski razmik je treba prilagoditi, če armatura, trd beton ali preskusi na gradbišču pokažejo manjšo efektivno območje vibracij.
Približno 5–15 sekund na vstavljanje je praktičen začetni razpon. Nadaljujte, ko se veliki mehurčki večinoma ustavijo, se beton posede in se zvok vibratorja stabilizira.
Pri svežem betonu, vgrajenem v dvigala, je približno 50–100 mm prodiranja v predhodno plast praktično vodilo za spajanje obeh plasti med utrjevanjem.
Ne. Večje glave lahko pokrijejo več betona, vendar morata biti na prvem mestu razdalja med armaturo in dimenzije komponent. Manjše glave so pogosto bolj praktične pri ozkih opažih in preobremenjeni armaturi, medtem ko so večje glave primernejše za bolj odprte odseke.